Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo

Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo

O oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo

Začetki Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo segajo v leto 1925, ko je bila na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ustanovljena katedra za primerjalno književnost.

Oddelek je edini za primerjalno književnost in literarno teorijo na slovenskih univerzah ter eno izmed središč razvoja slovenske literarne vede. Na njem je redno zaposlenih sedem predavateljev, bibliotekarka in tajnica, v pedagoško delo pa so vključeni tudi predavatelji in lektorji z drugih oddelkov Filozofske fakultete in drugih ustanov (npr. z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU) ter zunanji sodelavci.

 

Zgodovina oddelka

Snovalci filozofske fakultete so že marca 1919 predvidevali tudi stolico za splošno slovstvo, na kateri naj bi se poučevala literarna teorija, poetika in retorika. Predvidenega kandidata Otmarja Schissla von Fleschenberga, klasičnega filologa in bizantinista, pa ministrstvo ni potrdilo zaradi neznanja slovenščine (Dolinar 2007: 140). Literarnoteoretskih predmetov – kot je razvidno iz napovednikov predavanj – v prvi polovici dvajsetih let ni bilo.

Za zgodovino našega Oddelka je ključen 24. junij 1925, ko je ljubljanska Filozofska fakulteta sprejela izpitni red beograjske, ki je predvideval tudi diplomski izpit iz primerjalne književnosti s teorijo književnosti. Na hitro je bilo treba ustanoviti novo stolico, ki jo je začasno prevzel France Kidrič, sicer profesor za starejšo slovansko literaturo s posebnim ozirom na slovensko. Leta 1926 je Kidrič imel med svojimi predavanji na slovanski filologiji tudi kurz z naslovom Evropski okvir za slovanske literature v dobi romantike (poglavje iz primerjalne književnosti). Istega leta se na seji fakultetnega sveta tudi omeni ustanovitev Seminarja za primerjalno književnost. Po srečnem naključju smo Slovenci dobili katedro za primerjalno književnost tri desetletja za Univerzo v Lyonu, na kateri je bila prva komparativistična katedra na svetu ustanovljena leta 1896. Leta 1925 pa so katedro za primerjalno književnost dobili še na Sorboni, kjer je sicer ta predmet Fernand Baldensperger predaval že od leta 1910.

Samostojno pa se študij primerjalne književnosti pojavi v napovedniku predavanj šele leta 1929. Istega leta je bil tudi prvi doktorski izpit iz primerjalne književnosti, saj je tedaj Janko Tavzes obranil disertacijo o slovenskem preporodu pod Francozi. Po dogovoru, sprejetem ob začetku dela stolice, naj bi bil Kidrič zadolžen za primerjalno literarno zgodovino, germanist Jakob Kelemina, avtor knjige Literarna veda (1927), za literarno teorijo, slavist Ivan Prijatelj pa za zgodovino kritike.

V resnici je imel posebna predavanja in seminarje za komparativiste ves čas le Kidrič (Dolinar 2007: 136), druga omenjena profesorja pa sta bila zlasti eksaminatorja na diplomskem izpitu iz primerjalne književnosti. Do druge polovice štiridesetih let so študentje na Filozofski fakulteti opravljali diplomski izpit iz svojega A-, B- in C-predmeta, predmeti pa so se povezovali v različne skupine. V XVI. skupini je bilo mogoče primerjalno književnost s teorijo književnosti študirati kot A-predmet ob obči zgodovini (B-predmet) in narodni zgodovini ali etnografiji ali umetnostni zgodovini ali zgodovini slovenske ali srbohrvaške književnosti (po izbiri) ali kakšnem jeziku s književnostjo (opcije za predmet pod C). Čeprav menda ni imela veliko študentov, je bila ta skupina za tisti čas zelo moderna, saj se še danes zanimamo za povezave med literaturo in zgodovino ali med literaturo in drugimi umetnostmi.

Primerjalno književnost je bilo možno vpisati kot B-predmet v X. skupini (ob zgodovini slovenske ali srbohrvaške književnosti z južnoslovanskimi), v XII. skupini (ob francoskem jeziku in književnostjo s primerjalno gramatiko romanskih jezikov) in v XIII. skupini (ob nemškem jeziku in književnostjo s primerjalno gramatiko germanskih jezikov). Kot izbirni C-predmet pa se je pojavljala v skupinah, v katerih so bili glavni predmeti klasičen jezik s književnostjo (XI. skupina), narodna zgodovina (XIV. skupina), obča zgodovina (XV. skupina), spoznavna teorija, logika, psihologija, zgodovina filozofije (XVIII. skupina) ali pedagogika, etika, psihologija (XIX. skupina).

Že v tridesetih letih dvajsetega stoletja so se oblikovale nekatere kombinacije, ki so žive še danes. So se pa že tedaj pojavljale kritike izpitnih skupin s primerjalno književnostjo, češ da se takšni kandidati težko zaposlijo v srednji šoli, kar pa je Kidrič (1927: 458) ostro zavrnil. Kidrič, ki je bil skoraj desetletje edini predavatelj na stolici, je tedaj predaval o začetkih evropskih književnosti, o preporodu nekaterih nedržavnih narodov v 18. in 19. stoletju ter primerjalno zgodovino evropskih književnosti. Zanimal pa se je tudi za razvoj nekaterih literarnih form in imel predavanja iz Uvoda v primerjalno književnost. Pod sintagmo »primerjalna književnost« je razumel zlasti zgodovino svetovne književnosti oziroma razvojno linijo evropskih literatur. Sicer pa je primerjalno književnost opisal takole: »Komparativna, ali bolje svetovna književnost je brezbrežno morje, katerega vseh skrivnosti ne bo nikdar doumel isti sam mornar. Nikdar se ne bo rodil tak silen jezikovni talent, ki bi mogel v kratki dobi človeškega življenja sam v originalu proučiti vse literature sveta« (Kidrič 1927: 457).

Le leto dni po tem Kidričevem zapisu je na ljubljanski Filozofski fakulteti začel študirati Anton Ocvirk, ki si je izbral X. skupino, kar pomeni, da je poleg zgodovine slovenske književnosti z južnoslovansko pod B študiral še primerjalno književnost s teorijo književnosti. Jeseni 1930 je opravil diplomski izpit iz primerjalne književnosti in pri Kidriču zagovarjal obsežno seminarsko delo z naslovom Uvod v primerjalno književnost, v katerem se ukvarja zlasti z vidiki primerjanja. Z odlično opravljenim izpitom si je pridobil naklonjenost Kidriča, ki mu je obljubil, da ga bo podprl pri prošnji za francosko štipendijo. Jeseni leta 1931 se je Ocvirk odpravil v Pariz. Na Sorboni je poslušal predavanja Fernanda Baldenspergerja in Paula Van Tieghema, na College de France pa predavanja Paula Hazarda. Slednji je Ocvirku predlagal, da bi imel pri njem predavanje o evropski misli 16., 17, in 18. stoletja ter o slovenski književnosti, ki je pozneje izšlo v ugledni Revue de littérature comparée. V Parizu je pripravljal svojo doktorsko disertacijo Levstikov duševni obraz, ki ima poleg psiholoških analiz tudi komparativistična poglavja, saj Ocvirka zanima Levstikovo literarno obzorje.

Leta 1934 se je Ocvirk spet odpravil v Pariz zbirat gradivo za svoje habilitacijsko delo Teorija primerjalne literarne zgodovine, ki je izšla dve leti pozneje. V svoji monografiji Ocvirk razpravlja o linearnem in koncentričnem določanju vplivov. Če se pri linearni metodi ukvarjamo z uspehom in vplivom kakega avtorja ali dela v tujini, se pri koncentrični zanimamo zlasti za tuje prvine, ki jih je mogoče najti v literarnih delih. Poleg tega se Ocvirk ukvarja še z drugimi panogami primerjalne književnosti (npr. tematologija, literarne vrste). Ni odveč poudariti, da je po Van Tieghemovi knjigi La Littérature comparée (1931) in Hergešiaevi brošuri Poredbena ili komparativna književnost Ocvirkova monografija tretje delo o primerjalni književnosti na svetu (Koren 1988: 52).

 

Tone Smolej

Po smrti slovenista Prijatelja leta 1937 se je Kidrič odločil, da izpraznjeno mesto zasede Ocvirk, ki je že prej zaprosil za privatno docenturo za primerjalno književnost. S predavanji je pričel v zimskem semestru 1937/38 najprej na slavistiki, nato pa še na primerjalni književnosti.

Septembra 1938 je postal docent za primerjalno zgodovino starejših in modernih književnosti, s čimer je fakulteta končno dobila habilitiranega specialista za primerjalno književnost. Po dogovoru s Kidričem je Ocvirk svoje raziskave usmerjal zlasti na področje obče literarne teorije, poetike, stilistike in metrike. Dotlej še nihče ni imel na Filozofski fakulteti seminarjev iz formalne analize lirike. Kot naslednik Prijatelja je moral Ocvirk še dobro desetletje predavati tudi na slavistiki. Na slovanski filologiji je predaval zgodovino slovenske književnosti po letu 1850, na primerjalni književnosti pa je – ob Kidriču, ki je imel tedaj kurze iz evropskega klasicizma in romantike – imel predavanja iz simbolizma in dekadence, pozneje med II. svetovno vojno pa tudi iz modernega romana.

Italijanski okupator je predrugačil študijske skupine, kar je vplivalo tudi na študij komparativistike. Primerjalno književnost je bilo mogoče študirati kot A-predmet poleg enega klasičnega in enega modernega jezika (B-predmeta) in italijanske književnosti, zgodovine Italije in Slovenije ter obče zgodovine ali umetnostne ali glasbene zgodovine (opcije za C- predmet). V vseh skupinah, kjer je bila primerjalna književnost B-predmet (narodna književnost, romanska in germanska skupina), je bila po novem predpisana še italijanska književnost ter zgodovina Italije. Oba profesorja sta se v tem času vključila v odporniško gibanje:  Kidrič je bil med ustanovitelji OF na fakulteti, Ocvirk pa je pozneje postal celo sekretar glavnega univerzitetnega odbora OF. Italijanski okupatorji so leta 1942 najprej zaprli Kidriča, nemški pa dve leti pozneje še Ocvirka in ga poslali v Dachau. Z zimskim semestrom 1945/46 sta se oba predavatelja vrnila na katedro.

Pozimi 1945 je Ocvirk postal izredni profesor, tri leta pozneje pa se je zapletlo pri njegovi redni profesuri, ki je tedanji minister zaradi ideoloških razlogov ni potrdil. Oktobra 1948, po Kidričevem odhodu, je Ocvirk zaprosil fakultetni svet, naj ga odveže predavanj iz slovenske književnosti. Od poletnega semestra 1949 je predaval le na primerjalni književnosti. Fakulteta je prvič v svoji zgodovini dobila profesorja, ki je predaval le na katedri za primerjalno književnost.

V drugi polovici štiridesetih let se je Filozofska fakulteta odločila odpraviti dotedanje tropredmetne študijske skupine. Študentje so poslej vpisovali A- in B- predmet. Septembra 1949 je fakultetni svet potrdil študijsko skupino »zgodovina svetovne književnosti z literarno teorijo«, ki da bo vzgajala naraščaj za uredništva, založbe in radio. Iz objavljenega predmetnika je razvidno, da so lahko študentje vpisovali predavanja iz svetovne književnosti (orient, antika, srednji vek, renesansa, barok, od klasicizma do danes) ter iz literarne teorije (poetika, metrika, stilistika). Po prvem letniku je bil tudi preizkusni izpit iz Uvoda v primerjalno književnost. Študentje so morali poslušati tudi predavanja iz slovenske jezika in književnosti ter iz enega slovanskega ali germanskega ali romanskega jezika ter estetike, filozofije in umetnostne zgodovine. Ocvirk je v prvi polovici petdesetih let v resnici sam predaval vso svetovno književnost od antike do modernizma. Iz literarne teorije pa je tedaj predaval metriko in stilistiko.

Leta 1950 se je Seminar za primerjalno književnost in literarno teorijo brez javne utemeljitve preimenoval v Seminar za svetovno književnost in literarno teorijo. Preimenovanje je menda dosegel zgodovinar Bogo Grafenauer, zato da bi bila tudi literarna zgodovina tako kot družbenopolitična zgodovina razdeljena na svetovno in nacionalno – slovensko. Preimenovanje pa je bilo tudi ideološko, saj so v Sovjetski zvezi gojili svetovno književnost, primerjalna književnost pa se je poučevala zlasti na zahodu (Smolej, Stanovnik 2007: 114–115).

Leta 1950 je Ocvirk postal redni profesor. Poleg pedagoških obveznosti je prevzemal tudi druge naloge. Leta 1946 je postal urednik Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, dve leti pozneje pa še Slavistične revije. Deset let po koncu vojne se je komparativistika spet odprla tujini. Leta 1955 se je Ocvirk udeležil mednarodnega simpozija slavistov v Rimu, istega leta pa je gostil ugledne slaviste (A. Mazon, R. Jakobson, F. Wollmann). Leta 1957 pa je Ocvirka, ki je od leta 1955 opravljal dekanske dolžnosti, zadela možganska kap. Predstojniške posle seminarja je tedaj začasno prevzel slavist Anton Slodnjak. Ves čas profesorjeve bolezni pa je proseminarske vaje vodil honorarni asistent Dušan Pirjevec.

Dušan Pirjevec je drugo veliko ime, povezano z zgodovino našega Oddelka. Partizanski komisar in večkrat odlikovani podpolkovnik se je leta 1948 kot izredni študent vpisal na študij primerjalne književnosti, ki ga je zaključil leta 1952. Nato je bil 9 let zaposlen na Inštitutu za literature pri SAZU.

V tem času je za Ocvirkovo zbirko pripravil Zbrano delo Murna in prve tri knjige Župančičevega, hkrati pa je začel pripravljati svojo doktorsko disertacijo Ivan Cankar in evropska dekadenca in simbolizem, ki jo je obranil leta 1961. Iz disertacije je razvidno, da je Pirjevec v uvodnih poglavjih uporabljal linearno metodo, ko ga je zanimal sprejem simbolizma na Slovenskem. Uporabljal je tudi koncentrično analizo, saj je preučeval časnike in revije ter literarna dela, ki jih je Cankar prebiral med svojim bivanjem na Dunaju. Pirjevec je ugotovil, da je Cankar zlasti dobro poznal Hermanna Bahra, cenil pa je ruske realiste in skandinavske naturaliste. Disertacija je leta 1964 izšla pod naslovom Ivan Cankar in evropska literatura, Pirjevec pa je dodal obsežna poglavja, v katerih se je otresel faktografske metode. Ob primerjavah z Maeterlinckom in Emersonom se je tako ukvarjal s Cankarjevim pojmovanjem duše, simbola in ljubezni.

V šolskem letu 1963/64 je Pirjevec kot izredni profesor začel predavati na Oddelku (leta 1962 se je Seminar preimenoval v Oddelek), ki je od leta 1960 deloval v novi stavbi na Aškerčevi. Prva Pirjevčeva predavanja so bila posvečena zgodovini poetik, zgodovini in teoriji literarnih ved, književnosti starega Orienta ter književnosti eksistencializma. Od šolskega leta 1966/67 pa je predaval zlasti evropski roman. Pirjevčeva predavanja so vsaj deloma povezana s pomembnim založniškim projektom, ki ga je tedaj pripravljal Ocvirk. Pri Cankarjevi založbi je v izredno visoki nakladi od leta 1964 izhajala zbirka Sto romanov, ki je imela za cilj v desetih letnikih objaviti sto reprezentativnih romanov z uvodnimi študijami. Dvanajst študij je prispeval Pirjevec, ki je tako pisal o Sartrovem Gnusu, Gogoljevih Mrtvih dušah, Stendhalovem romanu Rdeče in črno, Balzacovih Izgubljenih iluzijah, Kafkovem Gradu, Jakobsenovem Nielsu Lyhneju, Malrauxevi Kraljevski poti, Stendhalovem Lucienu Leuwenu, Laclosovih Nevarnih razmerjih, Cervantesovem Don Kihotu, Robbe-Grilletovem Vidcu ter Bratih Karamazovih Dostojevskega.

Že Kos (1978: 108–109) je poudaril, da omenjene študije vsebujejo izvirno zgodovino in teorijo evropskega romana, pri svojih interpretacijah pa se je Pirjevec oprl zlasti na Lukácsa, Ingardna in Heideggerja: »Od Ingardna je sprejel fenomenološko načelo o avtonomnosti literarne umetnine in o potrebi, da jo razumemo iz nje same, brez vsakega biografizma, psihologizma in sociologizma; iz Lukácseve teorije romana […] je povzel idejo o posebnem, aktivistično usmerjenem in zato tragičnem »junaku« glavnih evropskih romanov, kar naj bi bilo bistveno za roman nasploh; iz Heideggerjeve filozofije je sprejel zlasti idejo, da je umetnost ali poezija tisto območje, v katerem lahko človekovo doživetje sveta predre oklep metafizičnega mišljenja in stopi v neposredno razmerje z »bitjo« sveta.«

S Pirjevčevim nastopom se je znatno povečalo tudi število slušateljev. V šolskem letu 1967/68 se je na vse tri študijske skupine (čista, A, B) vpisalo nad sto novincev, kar je bilo desetkrat več kot leta 1960. V šestdesetih letih Oddelek od prvega do četrtega letnika ni imel nikoli več kot 40–50 slušateljev. Predstojnik Ocvirk je v letnem poročilu takole opisal razmere: »Včasih si morajo slušatelji pomagati s stoli, ki jih prinesejo od drugod, da lahko poslušajo posamezne kurze. V takšnem okolju, natlačenem s poslušalci, seveda ni mogoče misliti na zbranost in tudi uspešnost predavanja je izredno majhna, saj si nekateri ne morejo naših izvajanj niti zapisati.« Po šolskem letu 1969/70, ko se je na Oddelek vpisalo rekordnih 109 brucev (le psihologija, slovenistika, romanski in germanski jeziki so imeli večji vpis), se je v sedemdesetih letih, ko se je vpisovalo v prvi letnik vseh tri smeri povprečno 77 študentov, to število zmanjševalo. V drugi polovici šestdesetih let so diplomanti prvič pridobili naslov diplomirani literarni komparativist.

Leta 1971 je Oddelek dobil tudi svojo prvo redno zaposleno bibliotekarko – Vero Troha. Tedaj je imela knjižnica že 5500 knjižnih enot in nekaj več kot 1000 letnih izposoj. V sedemdesetih letih se je oddelčna knjižnica srečevala s precejšnimi težavami, saj je zmanjkovalo denarja za nabavo knjig in učnih pripomočkov. Predstojnik Pirjevec je tedaj z dobršno mero ironije v letno poročilo zapisal naslednje: »Slušatelji nimajo na razpolago niti takšnih temeljnih del, kot je npr. Aristotelova Poetika ali Tainova Filozofija umetnosti ali izbor Marxovih in Engelsovih izjav o umetnosti in literaturi«.

Leta 1971 pa se je Oddelek spet sprejel staro ime, ki ga nosi do današnjih dni: Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo. Tedanji predstojnik Pirjevec je ustanovil tudi tri katedre: katedro za primerjalno literarno zgodovino starejših obdobij in metodologijo literarne vede, katedro za primerjalno literarno zgodovino novejših obdobij in specialno literarno teorijo ter katedro za fenomenologijo literature in literarnozgodovinsko hermenevtiko. V sedemdesetih letih se je z novimi predmeti temeljito prenovil tudi učni načrt. Študij primerjalne književnosti in literarne teorije je tako obsegal literarnozgodovinske (primerjalna zgodovina starejših obdobij, primerjalna zgodovina novejših obdobij in literarnozgodovinska hermenevtika) ter literarnoteoretične (metodologija literarne vede, fenomenologija literature in specialna literarna teorija: poetika, teorija verza, stilistika, teorija ustvarjanja) predmete. Samostojni študentje in A-jevci so se lahko odločili bodisi za literarnozgodovinsko bodisi za literarnoteoretično usmeritev.

Pri novem študijskem načrtu pa je že sodeloval Janko Kos, ki se je Oddelku kot izredni profesor priključil v šolskem letu 1970/71. V šestdesetih letih se je Kos uveljavil s preučevanjem Franceta Prešerna. Leta 1965 je z obsežnim kritičnim aparatom izdal pesnikovo zbrano delo ter napisal monografijo o Prešernovem pesniškem razvoju. Leta 1969 pa je doktoriral s tezo o Prešernu in evropski romantiki. Tako kot Pirjevec se tudi Kos pod Ocvirkovim mentorstvom lotil koncentričnega preučevanja evropskih vplivov na slovenskega pesnika. V disertaciji, ki je leta 1970 izšla v knjižni obliki, Kos natančno izrisuje Prešernovo literarno obzorje. Kos se ukvarja z vplivi nemške predromantike, ki je vplivala na Prešernove balade. Če se je vpliv jenske nemške romantike omejil zlasti na sprejemanje teorije bratov Schlegel, kar je Prešernu omogočilo poglobljen študij romanskih pesniških oblik srednjega veka in renesanse, pa je mlajša, heidelberška romantika nemara oblikovala Prešernov odnos do ljudskega pesništva. Kos se ukvarja tudi s Prešernovim odnosom do Byrona ter z njegovim sprejemanjem slovanske romantike.

V drugi polovici šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih letih pa je Kos napisal 21 uvodnih študij za Ocvirkovo zbirko Sto romani. Med drugim je večinoma z duhovnozgodovinsko metodo interpretiral nekatere temeljne francoske (Kneginja KlevskaKandidOče GoriotGerminalTujecModifikacija), nemške (Simplicius SimplicissimusŽivljenjski nazori mačka MurraDoktor Faustus) in angleške (Semenj ničevostiWaverleyDavid CopperfieldSlika Doriana GrayaUmetnikov mladostni portret) romane.

Leta 1973 je bil Pirjevec izvoljen za rednega profesorja, Ocvirk pa je po petintridesetih letih delovanja na Oddelku odšel v pokoj. V sedemdesetih letih je imel Pirjevec še predavanja iz strukturalne poetike, ki pa so postumno izšla v zbirki Literarni leksikon. Literarni leksikon – zadnji Ocvirkov uredniški podvig – je bil namreč namenjen študijam o literarnovednih metodah, literarnih obdobjih in literarnih vrstah. Leta 1977 je Pirjevec umrl, s čimer je nastala velika praznina. Na Oddelku so bili zdaj zaposleni le en učitelj (Janko Kos) in dva asistenta (Evald Koren, Lado Kralj).

Leta 1975 se je Filozofska fakulteta reorganizirala, nekdanji oddelki so postali pedagoško znanstvene enote (s kratico PZE), ki so imele svoje svete, sestavljene iz učiteljev, študentov in uporabnikov. Bizarna samoupravna kratica se je morala umakniti že sedem let pozneje.

V tem obdobju je predstojnikoval Kos, ki je študij primerjalne književnosti obogatil z novimi literarnozgodovinskimi predavanji. V sedemdesetih letih je Kos obravnaval literarno zgodovino predromantike, romantike in razsvetljenstva. V poznejšem desetletju je vsem trem literarnim obdobjem posvetil monografsko študijo (Romantika, 1980; Razsvetljenstvo, 1986; Predromantika, 1987). V osemdesetih letih je Kos večkrat predaval primerjalno zgodovino slovenske književnosti. Leta 1987 je objavil svoje monumentalno delo Primerjalna zgodovina slovenske literature, v katerem je opisal zgodovino vplivov v slovenskem literarnem razvoju med letoma 1770 in 1970, pri čemer je ohranil zgodovinsko celovitost slovenske književnosti. Avtor je uporabljal tako koncentrično kot linearno metodo. Po Korenu (1988: 53) v svetovnem literarnem zgodovinopisju ne obstaja nobeno delo, ki bi na tak način obravnavalo tuje vplive na skorajda celotno besedno umetnost kakega naroda.

Vse od sedemdesetih let je Kos predaval tudi uvod v literarno teorijo in teorijo literarnih vrst. Že leta 1983 je izdal Očrt literarne teorije, ki velja za prvi celostni pregled tega problemskega polja pri nas (Koren 1990/91: 161) in uvaja novo sistematiko. Leta 2001 je prenovljen in dopolnjen Očrt izšel pod naslovom Literarna teorija. Študije o posameznih pojmih, ki jih obravnava Očrt, pa so izšli tudi v sklopu Literarnega leksikona (Literatura, 1978; Morfologija literarnega dela, 1981; Literarne tipologije, 1989). Med literarnimi vrstami je Kos v isti zbirki obravnaval roman (1983) in liriko (1993).

V osemdesetih letih se je na vse tri smeri v povprečju vpisalo 60 novincev, kar je bila velika obremenitev za le dva učitelja, Janka Kosa in Evalda Korena, ki se je habilitiral leta 1979. Koren, ki je leta 1978 doktoriral s tezo o evropskem naturalizmu in Kraigherjevi pozni pripovedni prozi, je na oddelku predaval zgodovino realizma in naturalizma, od teoretskih predmetov pa evropske verzifikacijske sisteme in literarno retoriko. Iz slednje je imel v prvi polovici tudi odmeven seminar. Predaval pa je tudi Uvod v primerjalno književnost.

V šolskem letu 1987/88 se je na Oddelek kot docent vrnil Lado Kralj, ki je bil med letoma 1971 in 1978 že asistent. V tem času je bil umetniški vodja gledališča Pekarna in pripravljal zbrano delo Slavka Gruma. Med letoma 1978 in 1982 pa je bil umetniški vodja Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Kralj, ki je leta 1986 pod Kosovim mentorstvom doktoriral s tezo o pojmu ekspresionizma v nemški in slovenski literarni vedi, je več let predaval literarne avantgarde. Za zbirko Literarni leksikon pa je prispeval študijo Ekspresionizem (1986). Zlasti v devetdesetih letih je Kralj predaval teorijo drame, s čimer je spet povezal svojo akademsko kariero z gledališko. Leta 1998 pa je izdal literarni leksikon z naslovom Teorija drame, v katerem je obravnaval dramsko osebo, dejanje in aktantske modele.

Leta 1991 je docent postal Janez Vrečko, ki je leta 1986 pod Kosovim mentorstvom doktoriral s tezo o slovenski zgodovinski avantgardi in zenitizmu, v kateri je raziskoval vezi Podbevška, Kosovela in Delakove skupine z Zenitom. Pozneje je objavil več razprav o Kosovelu in uredil nekaj njegovih del. Od devetdesetih pa Vrečko, ki je študiral tudi na AGRFT, na Oddelku predava zgodovino epa in tragedije ter teorijo tragičnega. S tega področja je objavil več monografij (Ep in tragedija, 1994; Atiška tragedija, 1997), za svoje pedagoško in znanstveno delo pa je prejel Zlato plaketo Univerze v Ljubljani.

V šolskem letu 1996/97 se je oddelku priključil Boris A. Novak, ki je pod Korenovim mentorstvom doktoriral s tezo o recepciji romanskih pesniških oblik v slovenski poeziji. Za disertacijo, ki je izšla v knjižni obliki pod naslovom Oblika, ljubezen jezika, je prejel Zlati znak ZRC SAZU. Posebej je treba poudariti, da se v Novakovem delu verzologija prepleta z dolgoletno pesniško izkušnjo, saj gre za avtorja številnih pesniških zbirk, za katere je prejel več nagrad. Poleg primerjalne verzologije Novak predava tudi srednjeveško poezijo, renesanso, barok in zlasti simbolizem. Uveljavljeni in nagrajeni prevajalec francoskih pesnikov (Mallarmé, Valéry, Verlaine) je sicer o tem literarnem obdobju objavil monografijo (Pogledi na francoski simbolizem, 2007) in pripravil več komentiranih antologij.

Jeseni 1997 se je Oddelek preselil v nove kabinete, prvič po sedmih desetletjih je ustrezne prostore dobila tudi knjižnica, ki je imela tedaj že več kot 14.000 enot. V šolskem letu 1997/98 je Filozofska fakulteta uvedla namesto dotedanje A- in B-smeri dvopredmetni študij, kar pomeni, da je bila obremenjenost študentov na obeh predmetih poslej izenačena. Neka raziskava je pokazala, da je približno 1000 diplomantov, ki so med letoma 1970 in 2000 končali študij, največkrat študiralo primerjalno književnost v kombinaciji s slovenščino (36%), filozofijo (14%), angleščino (11%), francoščino (5%) ali sociologijo (4%). Le 13% diplomantov tega obdobja je primerjalno književnost študirala enopredmetno.

Med letoma 1998/99 in 2001/2002 je bil predstojnik Lado Kralj. V tem času se je Oddelek intenzivno povezal s tujino. Več naših profesorjev je gostovalo na tujih univerzah, naš Oddelek pa je obiskalo nekaj uglednih evropskih literarnih teoretikov in komparativistov (Anne Ubersfeld, 2000; Terry Eagleton, 2000; John Neubauer, 2001; Daniel-Henri Pageaux, 2002).

Konec devetdesetih let se je spremenila kadrovska struktura oddelka, saj sta se upokojila dolgoletna učitelja Janko Kos in Evald Koren, pozneje še Lado Kralj. Generacijo profesorjev, Ocvirkovih učencev, rojenih okoli leta 1930, je počasi zamenjala generacija mlajših univerzitetnih učiteljev, rojenih v šestdesetih letih, ki so bili vsi študentje Ocvirkih učencev.

Leta 1998 je Kosovo profesorsko mesto nasledil docent Tomo Virk, ki je leto poprej doktoriral s tezo o usodi slovenskega romana v dobi postmodernizma, za katero je prejel Zlati znak ZRC SAZU. Predelana disertacija, v kateri Virk med drugim obravnava slovenski magični realizem, slovenski novi roman in metafikcijski roman, je izšla leta 2000 pod naslovom Strah pred naivnostjo. Tudi sicer je Virkovo raziskovalno delo osredinjeno na postmodernistično literaturo (Postmoderna in »mlada slovenska proza«, 1991; Bela dama v labirintu: idejni svet J. L. Borgesa, 1994). Poleg zgodovine moderne proze in kratke proze ter teorije in zgodovine romana Virk na Oddelku predava tudi metodologijo literarne vede. S tega področja je že leta 1989 v zbirki Literarni leksikon objavil študijo Duhovna zgodovina. Leta 1999 pa je izdal univerzitetni učbenik Moderne metode literarne vede in njihove filozofsko teoretske osnove. Posebej velja omenitinjegovo monografijo Primerjalna književnost na prelomu tisočletja, ki se – sedemdeset let po Ocvirkovi knjigi – ukvarja s trenutnim stanjem naše discipline.

Leta 2000 se je kot docent habilitiral Vid Snoj, ki je leto poprej pod mentorstvom Janka Kosa doktoriral z disertacijo o svetem pismu nove zaveze in slovenski literaturi. V dopolnjeni tezi, ki je izšla v zbirki  Studia litteraria, obravnava sklicevanje na novo zavezo pri Prešernu, Aškercu, Cankarju, Vodušku, Vodniku in Kocbeku. V zadnjem času obravnava tudi grško mitologijo in literaturo, hkrati pa posega tudi na področje religije in filozofije. Posebej blizu so mu pisatelji in filozofi judovskega rodu (Judovski  sekstet, 2006). Sicer pa je Snoj ustanovil tudi oddelčno knjižno zbirko Acta comparativistica Slovenica.

Leta 2002 je docent postal še Matevž Kos, komparativist in filozof, ki je leta 2001 pod mentorstvom Lada Kralja doktoriral s tezo o Nietzscheju in ničejanstvu v slovenski literaturi.  V dopolnjeni monografiji Poskusi z Nietzschejem (2003), za katero je leta 2004 prejel Zoisovo nagrado, obravnava vplive nemškega filozofa na Cankarja, Župančiča, Kosovela in Bartola. Poleg literature in filozofije na oddelku predava še pesniški modernizem in postmodernizem. Kot uveljavljeni literarni kritik in priznani esejist (Rožančeva nagrada, 1997) vodi tudi seminar iz literarne kritike.

V prvem desetletju novega tisočletja sta se habilitirala tudi oba asistenta. Leta 2004 je docent postal Tone Smolej, ki je leto poprej pod Korenovim mentorstvom doktoriral s tezo o slovenski recepciji francoske naturalistične proze. Leta 2007 pa je Vanesa Matajc postala sploh prva docentka, zaposlena na našem Oddelku. Matajčeva, ki je leta 2003 pod Kraljevim mentorstvom doktorirala s tezo o duhovnozgodovinski podlagi modernosti v slovenski književnosti, se sicer ukvarja z literarnimi strukturami (simbol, alegorija, mit) v razmerju do poetik in ideologij ter z zgodovino književnosti od romantike do modernizma.

Če je v šestdesetih letih na Oddelku študiralo približno 40 slušateljev, pa se je petdeset let pozneje število študentov, vpisanih v vse letnike, podeseterilo. V šolskem letu 2008/2009 je tako vpisanih kar 410 študentov. Tudi število zaposlenih habilitiranih učiteljev še nikoli ni bilo tako visoko. V šolskem letu 2009/2010, ko bomo praznovali osemdesetletnico prvih samostojno najavljenih predavanj iz primerjalne književnosti, pa bo Oddelek prvič razpisal prvostopenjski enopredmetni in dvodisciplinarni bolonjski študij.

  • Darko Dolinar, 2007: Ljubljanska univerza in literarna veda. Začetki komparativistike. Med književnostjo, narodom in zgodovino. Celje: Celjska Mohorjeva družba; Ljubljana: ZRC SAZU. 135 –150.
  • Franc Kidrič, 1927: O literarni zgodovini. Ljubljanski zvon 47. 449–458.
  • Evald Koren, 1988: Primerjalna književnost na Slovenskem. Ob Kosovi Primerjalni zgodovini slovenske literature. Primerjalna književnost 11/2. 51–54.
  • Evald Koren, 1990/91: Komparativistična vita Janka Kosa. Jezik in slovstvo 36. 158–162.
  • Janko Kos, 1978: Dušan Pirjevec (1921–1977). Slavistična revija 26. 106–109.
  • Janko Kos, 1995: Primerjalna književnost, njen študijski obseg in pomen za slovensko kulturo. Informativni kulturološki zbornik. Ljubljana: SSJLK. 353 –366.
  • Tone Smolej in Majda Stanovnik, 2007: Anton Ocvirk. Ljubljana: Nova revija.

France Kidrič, 1925–1948.
Anton Ocvirk, 1938–1974.
Dušan Pirjevec, 1963–1977.
Evald Koren, 1963–1999.
Janko Kos, 1970–1998.
Vera Troha, 1971–2001.
Lado Kralj, 1971–1978, 1987–2005.
Janez Vrečko, 1978–
Alenka Koron, 1986–1992.
Tomo Virk, 1992–
Vid Snoj, 1993–
Matevž Kos, 1996–
Boris A. Novak, 1997–
Tone Smolej, 1998–
Vanesa Matajc, 2000–
Seta Knop, 2001–

 

Mladi raziskovalci:

Darja Pavlič, 1993–1997
Vanesa Matajc, 1996–1998
Alenka Jovanovski, 2002–2006
Aleksandra Schuller, 2003–2005
Gašper Troha, 2003–2007
Varja Balžalorsky, 2007–2009

Sodelavke in sodelavci oddelka