Gledališče v dramatizirani družbi tekoče moderne

Knjiga se usmerja v analize prepletanja drame, gledališča, uprizoritvenih praks in politike, ki ponujajo ključne vpoglede za gledalke in gledalce ter raziskovalce in raziskovalke uprizoritvenih umetnosti, sodobne sociopolitike in kulturnih študij. Na izbranih primerih knjiga prikazuje, kako so drama, gledališče in uprizarjanje nasploh vedno politični; kako nastanejo tam, kjer nastane politika. Pokaže, kako v sodobnem gledališču in družbi osebno postane politično in obratno. Kako se suverenost (nad la­stnim telesom) transformira v strastno iskanje osebne (spolne) identitete. Kako tran­sgresivna drama v dramatizirani družbi (Williams) razkriva svojo kompleksnost na nepričakovane načine, na primer z izumljanjem samosvojega telesnega jezika. Hkrati pa knjiga opozarja, da je postkomunizem v modi, politični misleci in mislice ter ak­tivistke in aktivisti, kot sta Alain Badiou in Slavoj Žižek, pa sprejeti kot nosilci bakel idealizma, ki se je takoj po padcu Berlinskega zidu leta 1989 zdel nemogoč. Karl Marx znova pomeni več kot zgolj kip, Leninovi kipi se uničujejo in postavljajo v izmenič­ nem ritmu. Toda tudi nostalgija je boleča in neizprosna – in bolj ko je boleča, bolj je mamljiva za dramatizirano družbo ter gledališče. Politične avtoritete v tem sodobnem svetu žargonov pravšnjosti (Adorno) kot da ne bi obstajale več, kot da bi se raztopile v genealogijah modernega »jaza« in »biopolitiki« v vseh njenih nelagodnih posledicah.