2016 Turjak

Arheološko dokumentiranje Starega gradu Turjak

Koda raziskave (MK): 15-0012

Evidenčna številka dediščine: 8774 Turjak – Območje gradu Turjak

Ime najdišča: Stari grad Turjak

Naselje: Turjak

Vrsta raziskave: neinvazivna

Raziskovalni postopek: arheološki strukturni pregled, stavbna analiza in čiščenje površin

Vodja raziskave: doc. dr. Tina Milavec

Trajanje terenskih del raziskave: 22. in 24. 11. 2014, 22. 12. 2014, 4. 3. 2016, 20. 4. 2016, 26. 5. 2016

Terenska ekipa: izr. prof. dr. Katarina Predovnik, Darja Grosman, Igor Rižnar, Jurij Soklič (strokovni sodelavci), študentje in študentke drugostopenjskega študija arheologije Bernarda Bovcon, Benjamin Fele, David Furman, Aleš Grum, Nejc Jamnik, Tomaž Jerina, Marija Kefelja, Črtomir Lorber, Urška Pajnič, Borut Plohl, Monika Rahne in Breda Zorec.

Raziskavo je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije v okviru raziskovalnega programa P6-0247 Arheologija.

Ruševine Starega ali Spodnjega gradu Turjak se nahajajo v gozdu severozahodno od Zgornjega gradu oziroma dvorca Turjak na prepadnem pomolu z nadmorsko višino ok. 497 m. Gre za domnevno starejšega od dveh turjaških gradov, ki sta bila v 14. in prvi polovici 15. stoletja sočasno v rabi. Stari grad Turjak je bil opuščen pred letom 1444, ni pa znano, kdaj je bil zgrajen. Grad Turjak se sicer prvič omenja leta 1220, obstoj dveh ločenih grajskih stavb pa je prvič zabeležen v listini iz leta 1318.

Dokumentiranje ruševin Starega gradu Turjak smo opravili s sodelovanjem študentov in študentk drugostopenjskega magistrskega študija arheologije v sklopu seminarjev pri predmetih Arheologija mlajših obdobij in Arheološka stratigrafija in stavbna analiza. Glavni namen raziskave je bila izdelava natančnega tlorisnega načrta stoječe arhitekture in izdelava fasadnih načrtov jugozahodnega in zahodnega zidu osrednje grajske stavbe, ki sta na zahodnem vogalu ohranjena še do višine 5 metrov.

Arheološki strukturni pregled je bil usmerjen v prepoznavo, prostorsko umestitev in dokumentiranje grajenih oblik (zidov), medtem ko smo oblikovanost zemljišča dokumentirali le shematično. Za geodetsko izmero smo uporabljali GPS napravo in elektronski tahimeter. Zaradi prepadne lege smo severni rob razvaline dokumentirali le z dostopnega, vršnega dela. Čiščenje površin je vključevalo prirezovanje podrastja in trave, tanjših vej in poganjkov mladega drevja ter odstranjevanje odpadlega listja s tal. Zidov nismo čistili in z njih tudi nismo odstranjevali vegetacije. V tla nismo posegali in nismo preverjali dejanskega obstoja in poteka nekaterih domnevnih zidov.

Zidove smo dokumentirali opisno in grafično (ročno skiciranje in digitalno fotografiranje). Ker je najdišče poraslo z gozdom, uporaba multikopterskega letalnika za fotodokumentiranje ni bila mogoča, zato smo zidove fotografirali s pomočjo monopoda in preizkusili več postopkov za fotogrametrično izvrednotenje posnetkov.

Nad današnjim površjem tal so najbolje ohranjeni obodni zidovi grajskega jedra na pravokotni oziroma trapezoidni talni zasnovi, ki pa se prilagaja konfiguraciji terena, se večkrat zalomi in je na vzhodu njena ožja stranica do 3 metre krajša kot na zahodni strani. Možni sta dve alternativni interpretaciji prvotne grajske zasnove. Prva možnost je, da je celotno grajsko jedro na vršnem platoju skalne kope obsegalo eno samo samostojno stoječo in znotraj pregrajeno stavbo v približni izmeri 30 x 12 m, ki jo lahko označimo za trdno hišo. Druga možnost pa je, da je šlo sprva za t. i. obodni grad s stanovanjsko stavbo na najbolj zavarovanem zahodnem delu, pozidano na približno pravokotni talni zasnovi velikosti 16 x 12 m in z notranjimi merami 15 x 10 m. Na vzhodni, pristopni strani bi bilo v tem primeru pred glavno bivalno stavbo urejeno približno 16 x 10 m veliko odprto dvorišče s pomožnimi objekti. Obe obliki grajskih zasnov sta značilni za gradove, ki so nastajali v obdobju visokega srednjega veka.

Na pristopni vzhodni strani je bil grad zavarovan z dvema v dolomitno skalno osnovo vklesanima prečnima jarkoma, ki sta še dobro vidna.  

Sekundarnega nastanka je bržkone obzidano dvorišče ali medzidje, ki se danes kaže kot podzidana terasa na južnem pobočju tik pod jedrom gradu. Tod je v mlajši fazi verjetno potekal dostop do grajskega jedra. Morda je bilo medzidje urejeno tudi na vzhodni strani pred grajskim jedrom, kjer je v konfiguraciji zemljišča na pobočju med notranjim grajskim jarkom in robom vršnega platoja opazna ozka terasa.

Vsi ohranjeni zidovi so grajeni na dve lici iz lomljencev manjših in srednjih formatov. Polnilo zidu je amorfno, izdelano iz kamnitega drobirja z razmeroma visokim deležem apnene malte. Zidava lica je plastovita, vendar gradniki niso skrbno sortirani in so plasti neregularne, prekinjajo jih večji kamniti bloki in izravnave s kamenjem manjših formatov. To so značilnosti t. i. kompartimentne zidave, ki se je uveljavila v drugi polovici 13. stoletja.

Makroskopska določitev litotipov gradbenega kamna je pokazala, da so zidovi pretežno zgrajeni iz rdečega peščenjaka, manj pa je gradnikov iz različkov apnenca in dolomita, ki tvori matično geološko podlago najdišča. Opravljeno je bilo tudi geološko kartiranje širše okolice z namenom določitve potencialnih območij uporabljenega gradbenega kamna. Izkazalo se je, da so graditelji izkoriščali lokalne vire, saj so bila potencialna mesta odvzema ugotovljena v radiju približno 1 km od lokacije Starega gradu Turjak.

Ob predhodnem ogledu najdišča in tekom arheološkega strukturnega pregleda je bilo na površini tal na območju razvaline najdenih pet odlomkov visokosrednjeveške lončenine. To dokazuje prisotnost ljudi na lokaciji Starega gradu že v času pred prvo izrecno listinsko omembo in posredno potrjuje njegov obstoj vsaj že v 13. stoletju, na kar gre sklepati tudi iz pisnih virov, saj je bil okoli leta 1318 grad očitno temeljito prezidan.

Kot izhaja iz ohranjenih pisnih virov, je bil Stari grad Turjak opuščen med letoma 1423 in 1444. Slaba ohranjenost razvaline ne omogoča nedvoumne interpretacije stavbnega razvoja. Nedvomno pa je bil Stari grad Turjak v obliki, v kakršni je v prvi polovici 15. stoletja propadel, rezultat daljšega stavbnega razvoja. Že leta 1318, ko se ta objekt v pisnih virih prvič nedvomno omenja kot eden od dveh turjaških gradov, so na njem potekala obsežna gradbena dela, v katerih je bil »pozidan na novo«. Za natančnejšo interpretacijo in časovno opredelitev stavbnega razvoja Starega gradu Turjak bi bile potrebne dodatne raziskave, ki bi obsegale preverjanje hipotez s pomočjo testnih izkopov.

PREDOVNIK, Katarina 2020, Turjaška gradova v luči arheoloških raziskav. – V: PREINFALK, Miha, OTER GORENČIČ, Mija, KOMIĆ MARN, Renata (ur.), Grad Turjak, 1. del. – Ljubljana: Založba ZRC, 2020, str. 243–273. [COBISS.SI-ID 22735107]

Poročilo:

Katarina Predovnik s sodelavci 2018, Arheološko dokumentiranje Starega gradu Turjak. Končno strokovno poročilo o raziskavi 15-0012. – Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.