Semiotika

Temeljno vsebinsko področje predmeta so filozofsko jezikovne teorije znaka, ki odgovarjajo na vprašanje, kakšna je narava znakov. Zgodovinski uvod tvorijo povzetki teorij znaka pri Platonu in Aristotelu, v srednjeveški logiki, gramatiki in semiotiki ter v britanskem empirizmu. Osrednje mesto v predstavitvi sodobnih teorij znaka ima semiotika Ch. S. Peirca. Le-ta bo povezana z jezikoslovnimi in semiološkimi teorijami, na primer de Saussurja, in Jakobsona. Predstavljeni bosta dve tradiciji sodobne semiotike: semiologija, ki izhaja iz de Saussurja in se prvenstveno usmerja v analizo kulturnih fenomenov, in (empirična) semiotika, ki izhaja iz Peirca in se preko obravnav Morrisa in Sebeoka prvenstveno usmerja v analizo semiotičnih fenomenov pri in v živih bitjih. Slednja je kulminirana v sodobni biosemiotiki. Semiotika bo primerjana tudi s tradicijo filozofije jezika in sicer z obema glavnima usmeritvama: logično-filozofsko (ki začenja s Fregejem in katere ena od bistvenih dovršitev je Wittgensteinov Logično-filozofski Traktat) ter tako imenovano »filozofijo običajnega jezika« (ki začenja z Wittgensteinovimi Filozofskimi raziskavami).