Moramo se pogovoriti o ženskah: feministična tura po Ljubljani

V ponedeljek, 11. oktobra, in četrtek, 14. oktobra, smo se študentke in študentje pri predmetih Sociologija spola ter Sociologija spola spolnosti, skupaj s profesorico Milico Antić Gaber, udeležili vodenega ogleda centra Ljubljane. Sociologi kulture imamo tovrstne oglede že v krvi; v preteklih letih smo šli že na turo grafitov, brezdomstva in še česa. Zadnji ogled pa je bil v nečem poseben, saj se je v celoti dogajal v predelih mesta, za katere mislimo, da jih dobro poznamo. Feministično turo že vrsto let organizira društvo Urbana vrana, od leta 2017 pa ga  izvaja tudi Jasmina Jerant, ki je svoje vodenje opisala kot sprehod po istem mestu, z drugačnimi očali. Vsak ogled mesta je odvisen od našega pogleda – sposobnosti, da z izbrano pozornostjo preberemo svojo okolico. Feministični ogled tako izhaja iz perspektive žensk, njihovih osebnosti, institucij in dogodkov, ki so se vpisali tako v mentalni zemljevid kot v materialnost ljubljanskega Centra.

Naše vodenje se je začelo pri prvi laični dekliški šoli, ki je deklicam na Gornjem trgu zagotavljala dečkom enakovredno izobraževanje, sledil pa je slabi dve uri dolg sprehod skozi mestno središče, čez Kongresni trg in do zgradbe, v kateri domujeta Državni zbor in Državni svet. Pozornost smo namenili zgodovinskim mejnikom, ki so zaznamovali družbeno vlogo žensk, kot tudi posameznicam, ki so jo oblikovale z lastnim zgledom. To so bile učiteljice, nune, delavke, literarne, likovne in glasbene umetnice ter arhitektke, znanstvenice in narodne buditeljice. Družboslovci pogosto slišimo, da je vlogo ženske v družbi, celo njeni lastni “naravi”, v več zgodovinskih epizodah zaznamovalo večplastno nerazumevanje. Naša tura se ni osredotočila na razlago nastanka tovrstnih percepcij, ampak na njihove realne posledice. Uspešne in nadarjene ženske se je označevalo za čudaške in predrzne, še toliko bolj, če so prekršile kak takratni “bonton”, kot recimo Lili Novy, ki je sama – brez spremstva moškega – posedala v kavarnah in opravljala moško dejavnost, tj. pisanje. Ženska je bila tudi orodje za razlaganje nepojasnljivih fenomenov, pogosto neprijetnih – zadnja ženska, ki je bila v naših krajih usmrčena zaradi čarovništva, je bila obsojena zato, ker so jo videli med sprehodom čez polje; zadnjo noč pred hudimi neurji, ki so uničili pridelek.

Jasmina Jerant je pokazala na več protislovij v javnem izpostavljanju žensk. Obregnili smo se ob kipe, spomenike, pročelja hiš in poimenovanja ulic. Ali pa ravno ob odsotnost teh poimenovanj. V središču Ljubljane se le ena ulica imenuje po ženski: Ulica Josipine Turnograjske (na tabli je dolgo časa pisalo: “Ulica Josip. Turnograjske”), ki je skrita na robu Maximarketa in je na prvi pogled videti kot dovoz. Številnih pročelij ne beremo kot pročelij hiš, ki nosijo zgodbo pomembne zgodovinske osebe – zato, ker je bila ta ženska. Nekatere ženske pa so bile izpostavljene na način, ki si ga skoraj zagotovo ne bi želele, na primer kip Julije Primic, ki zre v posthumno obličje pesnika, ki ga je odbijala vse od svojega 15. leta dalje.

Kljub ironiji, ki jo popisujem, pa na turi ni bilo čutiti zagrenjenosti ali cinizma, pač pa spodbudo, naj do slišanega ne ostanemo ravnodušni. Vodenje je ponudilo osvetlitve, ki so bile kritične do socialističnih in postsocialističnih, religioznih in laičnih institucij ter občin, javnosti in več znanih osebnosti. Ker tudi sam nočem, da bi moj komentar feministične ture izzvenel površinsko ali kritično površno, bi ga rad utemeljil še malo drugače, in sicer ob boku z mnogoterimi percepcijami tega, kar razumemo in občutimo kot feminizem.

Vsi tisti, ki smo tako ali drugače vpeti v družboslovno stroko in njene diskurze, pogosto poslušamo o feminizmu. Slednji se, tako zgodovinsko kot aktualno, prikazuje v različnih lučeh, povezuje se ga z raznolikimi ambicijami. To se dogaja tako na laični kot na strokovni ravni, v osebnih in javnih izmenjavah. Zato se vsakdanji pogovori o ženskah v družbi hitro zapletejo, pogosto so polni zmede in čustev. Med mladimi ljudmi, tudi tistimi, ki se zadržujemo na Filozofski fakulteti, se zdijo osnovne feministične postavke docela razumne. Študentje si težko razložimo, zakaj bi bile naše kolegice v čemer koli de facto manj sposobne in zato slabše tretirane, kot mi. V nekem smislu pa naš odnos do feminizma ni tako preprost. Po eni strani (govorim na splošno) zagovarjamo feministične vrednote, po drugi strani pa se sprašujemo, katera so prava “bojišča”, kjer so le-te ogrožene.

Obstaja tendenca, da ta bojišča odmikamo stran od sebe, svojega okolja, svojega časa … Skratka, stran od neposrednega. Tudi študentje in študentke, ki na splošno še vedno občutimo navzočnost, nekateri tudi pritisk tradicionalnih predstav o tem, kaj je moško in kaj žensko, najdemo dovolj prostorov, prijateljstev in nasploh okoliščin, kjer te predstave na nas ne učinkujejo represivno, zato se nam včasih zdi, da je “bitka” vsaj na pol dobljena. Iz zadev se znamo tudi zdravo pošaliti. Kot javnost pa občutimo, na primer, da so ženske pravice resnično ogrožene v radikalnih islamskih režimih; da je razlika v plačah (“gender pay gap”) diskurz, ki ne pritiče državam Centralne Evrope; ali da je podcenjevalen odnos do žensk ter nasploh stereotipiziranje, ki ženske zelo ozko uokvirja v njihovo družbenost, stvar tradicije, torej časa, ki mineva in katerega bo zamenjal novi čas, boljši, “naš”. Razlike v projiciranju teh spraševanj v različne prostorske, časovne in druge procese so tudi izvor razprtije med tistimi, ki feminizem zagovarjajo predvsem na ekonomsko-materialni ravni, in tistimi, ki ga strogo aplicirajo tudi na simboliziranje sveta in subjektov.

Zaradi neenakih perspektiv na to, katere “ženske vrednote” (če jih tako označim) so ogrožene, lahko feministična narativa zelo različno rezonira z različnimi ljudmi, tudi med tistimi, ki se imajo za feminist(k)e. Neredko je, da nekdo doživlja feminizem celo kot agresivni pritisk na moškega – njegovo ekonomsko in simbolno, pa tudi čustveno subjektiviteto. Ali na subjektiviteto, ki se je v javnem govoru zadnjih let oblikovala v še bolj specifično in včasih ambivalentno kategorijo “heteroseksualnih belih moških”. Naslavljanje teh kategorij, ki se s časom množijo tako hitro, kolikor hitro jih posvoji in z novim pomenom oplemeniti nov kolektiv, je zelo težko ravno zato, ker je njihovih definicij in uporab mnogo, številne pa so zavestno uporabljene populistično in tako, da polarizirajo. Kar se mi je pri feministični turi zdelo zares odlično, seveda ob dobro izbrani in razloženi vsebini, pa je bilo ravno to, da se je Jasmina Jerant  tovrstnemu problematiziranju v celoti izognila in se vrnila na karseda izhodiščna “ženska vprašanja”.

Ženske, ki jih je predstavila, je opisala kot konkretne zgodovinske, intelektualne in emocionalne osebe, njihove napore in dosežke pa zelo jasno umestila v njihov časovni in življenjski okvir. K zgodbam je pripela tudi ustrezne razlagalne podatke, ki so kritično učinkovali, čim so bili izrečeni. Ni nas skušala pozicionirati v točno določeno razumevanje feminizma, hkrati pa nas kot občinstvo ni želela po nepotrebnem razdvajati. (Kar sicer ne pomeni, da nismo bili izzvani.) Mislim, da je tak pristop dober, ker v kompleksno tematiko, do katere se pogosto opredeljujemo na podlagi osebnih izkušenj, vnaša objektivno, a preprosto in razumljivo perspektivo, ki ne kliče k zapleteni intelektualni razpravi. Tudi tako, da izpostavlja temeljni material, zakaj se o feminizmu sploh pogovarjamo. Največji vtis pa je na nas, tako se mi zdi, pustilo to, kako se je tura od začetka do konca vpenjala v kontekst prostora in časa, ki nista nekje drugje ali od nekoga drugega, ampak sta naša, tukaj in zdaj. Na ženske niso pozabili le v tujini ali pa naši pra-prastarši. O njih moramo govoriti tudi mi, leta 2021 v Ljubljani, kjer je ženski posvečenih manj kot deset od okrog 360 spomenikov, v SAZU, ki ima sedež na Novem trgu 3, pa ob 66 moških rednih članih delujejo štiri redne članice.

Luka Benedičič